Petek osmega tedna med letom

Predstavljajte si drobnega vrabca, ki vzleti z veje v jutranji tišini. Videti je tako neznaten, tako zamenljiv med tisočerimi drugimi pticami, ki preletavajo naše obzorje. Vendar nas Jezus v današnjem evangeliju ustavi prav pri tej podobi. 'Ali niso pet vrabcev naprodaj za dva asa? In vendar nobeden od njih ni pozabljen pred Bogom.' Jezus nas ne uči le o Božji previdnosti; on nas uči o Božjem pogledu, ki ne pozna površnosti. Za Boga ni nobenega življenja, ki bi bilo 'samo eno med mnogimi'. Vsak las na naši glavi je preštet. Vsak dih, vsaka misel, vsaka bolečina je zapisana v Njegovem srcu.

Benjamin Vo je bil fant, ki je to resnico – da smo v Božjih očeh neizmerno dragoceni – nosil v sebi kot tiho, a močno svetlobo. Spomnite se ga, ko je kot štirinajstletnik v Madridu stal ob svojem bratu Ryanu in mami, z velikim, iskrenim nasmehom, ki je razkrival njegove zobe z zobnim aparatom. Bil je fant, ki je v svoji radovednosti segal v svetove umetne inteligence in kompleksnih računalniških sistemov, a hkrati je bil tisti, ki je sredi preprostega nakupovanja v trgovini znal z nenadnim, hudomušnim nasmehom spremeniti vsakdanji trenutek v nekaj nepozabnega. Ta njegova zmožnost, da je v vsakem človeku in v vsakem trenutku videl nekaj posebnega, je bila odsev njegovega globokega, nežnega srca.

Moramo pa danes, v tej tišini ob štirih mesecih odkar je Ben odšel k Bogu, iskreno pogledati v tisto, kar nas najbolj boli. Jezus pravi: 'Ni nič zakritega, kar se ne bi razodelo.' Včasih se nam zdi, da je naša žalost prav to – zakrito, neizrekljivo breme, ki ga nosimo sami, daleč od oči sveta. Alan in Thao, vem, kako se počutita. Vem, da se v tišini vajinega doma, v praznini, ki je nastala, včasih naseli tisto neusmiljeno vprašanje, ali bi lahko storili več. Vem, da se v urah, ko noč postane predolga, v vajina srca prikrade misel: 'Ali sem spregledal znak? Ali je bila v moji skrbi kakšna napaka?'

Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer ni prostora za laž: niste krivi. Bolezen, ki je zaznamovala Benovo pot, ni bila kazen, ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem življenju so kot nenadni sunki vetra, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti ali ustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje. Bili ste tisti, ki ste ga ljubili z vsem, kar ste imeli. In on je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najtoplejši dom na svetu. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami?

Greva še korak naprej v to globoko resnico o Benovem srcu. Spomnite se tistega trenutka, ko je kot petnajstletnik, popolnoma iskreno in brez kančka pretvarjanja, staršem ponudil svoj hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu, ki se je boril s posledicami kapi. Ni ga razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje, denar ni bil potreben. A tista ponudba, tista čista, brezpogojna pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad, pove o njem več kot katera koli beseda. To je bila njegova svoboda. To je bil sad Duha, ki je v njem rasel tiho in vztrajno.

In kje je to srce danes? Tukaj se zgodi tisti milostni preobrat, tista luč, ki predre temo. Jezus v evangeliju govori o strahu – o strahu pred tistimi, ki ubijajo telo, a ne morejo storiti nič več. A nato nas usmeri k tistemu, ki ima oblast nad življenjem. 'Ne bojte se,' pravi Jezus. 'Vi ste vredni več kakor mnogo vrabcev.' Benjamin ni izginil v praznino. On je tam, kjer ni več solz, kjer ni več bolečine, v tistem nebeškem prostranstvu, ki ga je v svojih sanjah tako rad motril skozi okna letal. Njegova ljubezen še naprej deluje na tem svetu. Tam daleč v vietnamskem kraju Cà Mau, v tistem vodnjaku čiste vode, ki nosi njegovo ime, v vsakem požirku, ki odžeja žejnega človeka, še naprej utripa Benovo dobro srce. Njegova prisotnost živi v vsakem spominu, ki ga nosite v sebi.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako zelo pogrešaš svojega brata, svojega najboljšega prijatelja, s katerim si delil misli, sanje in prostore odraščanja. Ne boj se svoje žalosti. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v srcu in živi polno, tako kot bi si on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na tvojih korakih. Ko se spomniš tistih trenutkov, ko sta skupaj v svoji domišljiji gradila 'con chim airlines' in se ob tem tako pristno smejala, vedi, da tisti smeh ni izginil. On je del večnosti, ki vas čaka.

Zato vas danes, vsi vi, ki nosite težka bremena – starši, ki žalujete, brat, ki iščeš oporo, in vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame. Ne bojte se živeti naprej, kajti ljubezen ne umre. Spomin na Benjamina naj ne bo več le teža, ampak plamen, ki sveti na vaši poti. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajti Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Danes, ko greste domov, si vzemite s seboj tole: niste pozabljeni. Niste sami. Bog, ki šteje vsak las na vaši glavi, vas drži v svoji dlani. In Benjamin? On je v tistem objemu, kjer je vse končno prav. Amen.