Spomin na svetega Jozafata, škofa in mučenca

Predstavljajte si za trenutek tisto preprosto, a tako živo podobo: Benjamin stoji sredi velike, odprte letališke ploščadi, glavo ima nagnjeno nazaj, oči pa široko odprte, ko spremlja vzlet mogočnega letala proti oblakom. V roki drži svojo najljubšo kapo, na obrazu pa se mu riše tisti značilni, rahlo nagajiv, a neizmerno iskren nasmeh, ki ga je delil z vsakim, ki ga je imel rad. V tistem trenutku ni bilo sveta, ki bi bil prevelik; ni bilo sanj, ki bi bile nedosegljive. Bil je le fant, ki je v svoji radovednosti in svojem bistrem umu že videl onkraj meja tega, kar vidijo običajni ljudje. Ko danes obhajamo spomin na svetega Jozafata, škofa in mučenca, ki je dal svoje življenje za edinost Cerkve, se ne spominjamo le zgodovinske osebe. Spominjamo se človeka, ki je verjel, da je ljubezen do Boga in bližnjega vredna vsega, tudi zadnjega diha.

Sveti Pavel v Pismu Filemonu, ki smo ga pravkar slišali, nam ne daje navodil za teoretiziranje. On nam daje navodila za življenje v ljubezni, ki ne pozna ovir. Pavel piše iz ječe, a njegovo srce je svobodno, ker je polno ljubezni do Onezima. »Sprejmi ga, kakor bi sprejel mene,« pravi Pavel Filemonu. To je tista nezaslišana logika Božjega kraljestva, kjer suženj postane brat, kjer se dolgovi ne izterjujejo, ampak se odpuščajo in kjer se srce drug drugega »osveži« v Kristusu. Benjamin je to logiko nosil v sebi. On ni bil le briljanten um, ki je krmaril po AWS oblakih in programiral igre; bil je fant, ki je razumel, da je človek bogat le takrat, ko daruje. Spomnite se tistega trenutka, ko je svojemu stricu Williamu, ki se je boril s posledicami kapi, želel ponuditi ves svoj hranilnik. Ni ga razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe, a bila je to gesta srca, ki je reklo: »Jaz sem tukaj, z vsem, kar imam.« To je bila Benova resnična modrost. Razumel je, da ni bogastvo v tem, kar kopičimo, ampak v tem, kar smo pripravljeni darovati.

Moramo pa si danes, štiri mesece po tistem junijskem dnevu, ko je Benjamin odšel k Očetu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite, Alan, Thao in Ryan. Vem, da so trenutki, ko se hiša zazdi pretiha, ko so prostori izpraznjeni tistega njegovega mehkega glasu in tistega jutranjega »Dobro jutro, oči«. Vem, da se v tišini noči v vas včasih naseli tista grenka senca, tisto tiho vprašanje, ki ga toliko staršev nosi v popolni samoti: »Ali sem spregledal kakšen znak? Bi lahko storil več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?« Poslušajte me zdaj, v tej sveti uri, pred obličjem Boga, ki bere iz najglobljih kotičkov vaše duše: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napačne odločitve ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju priletijo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost, nobena skrbnost in noben napor ne morejo preprečiti. Bili ste njegovo varno zavetje, njegova ljubezen, njegov dom do zadnjega diha. Odložite ta težki kamen krivde, ki vam ne pripada; Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Jezus v današnjem evangeliju odgovarja farizejem na vprašanje, kdaj bo prišlo Božje kraljestvo. »Glejte, Božje kraljestvo je med vami,« pravi Jezus. Ne iščite ga v daljavi, ne iščite ga v znamenjih, ki jih lahko opazujete kot blisk na nebu. Kraljestvo je tu, v tišini srca, v trenutku, ko se brat nasmehne bratu, v trenutku, ko starš stisne roko otroku. Benjamin je to kraljestvo živel. Vsakič, ko je z očetom opazoval letala in sanjal o svoji letalski družbi 'con chim airlines', je v resnici gradil nekaj, kar ne mine. On je gradil vezi, ki so nevidne, a močnejše od jekla. In ko Jezus govori o tem, da mora Sin človekov veliko trpeti in biti zavržen, nas pripravlja na resnico, da pot do nebes vodi skozi križ. A križ ni konec. Križ je most.

Tu se zgodi tisti veliki obrat, tista luč, ki prodre v temo našega žalovanja. Benovo življenje, tako polno svetlobe, je bilo le prehod. Oče Alan, tiste sanje, ki ste jih imeli 25. junija – tisti prizor zunaj sobe 419, kjer sta z Benom stala in se pogovarjala – niso bile le odmev vaše stiske. Bile so trenutek milosti. Ko vam je Ben rekel: »Ba ơi, test nào con cũng qua hết. Con tự thở được bình thường mà… sao con lại bị như vầy?« in ko ste ga objeli in mu rekli, da bo zdaj na nebu za vedno, tisto njegovo mếu máo, tisti njegov prehod v mir in tista zadnja beseda: »Ne skrbi, spremljal te bom,« to je resnica, ki vas drži. Ben ni izginil. On je tam, v tisti »gostiji«, o kateri govori evangelij, kjer mu Gospod sam streže. On je zdaj tista ptica, o kateri je sanjal, ki leti v širjavah Božje ljubezni, kjer ni več bolečine, kjer ni več »zakaj«, ampak le večna hvala.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj. Vem, kako globoko pogrešaš tistega, s katerim si delil svoje dneve, svojo igro, svojo mladost. Ne skrivaj svojih solz. Ben te gleda z neba in ti pošilja tvoj navdih. Nadaljuj tisto, kar sta začela, živi pogumno in z odprtim srcem, saj veš, da bratov objem ni izginil, ampak se je razširil v večnost. Tvoja ljubezen do njega je tista vez, ki jo smrt ne more pretrgati.

In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki nosi svoj križ na bolniški postelji, vsaka mati in vsak oče, ki nosita pretežko breme izgube – vedi, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Niste pozabljeni. Tudi takrat, ko se zdi, da je tišina preglasna, je v tej tišini prisotna milost. Benova ljubezen, ki se danes pretaka skozi tisti vodnjak v Cà Mau, tista voda, ki v njegovem imenu odžeja lačne in žejne v daljni deželi, je znamenje, da ljubezen ne umre. Ona se spremeni, ona se razlije, ona postane dar za druge.

Ko bomo danes odšli iz tega prostora v vsakdanje življenje, ne iščimo velikih, zapletenih rešitev. Vzemimo s seboj nekaj zelo preprostega: majhno dejanje dobrote v Benovem imenu. Prijazna beseda nekomu, ki je osamljen, trenutek tihe molitve za utrujenega človeka, topel objem domačim. V tej majhnosti se nam odpira nebesko kraljestvo, ki ga je naš Benjamin že dosegel. On je tam, v svetlobi, in nas čaka. Živite torej v upanju. Kajti Bog je z vami, danes in na vse veke. Amen.