Sobota v štiriindvajsetem tednu med letom

Poglejte te besede, ki jih je sveti Pavel zapisal Korinčanom: »Kar seješ, ne oživi, če ne umre.« V trenutku, ko izgovorimo te besede, se zdi, da se znotraj nas nekaj upira. Kako naj smrt prinese življenje? Kako naj tisti, ki smo ga poznali, ki smo ga ljubili, ki je bil tako živ, tako poln pričakovanj, zdaj postane seme, ki mora pasti v zemljo, da bi obrodilo sad? Danes, ko se ozremo nazaj na življenje našega dragega Benjamina, se morda sprašujete, kje je tista logika, ki jo je on tako ljubil. Ben je bil deček, ki je z neverjetno lahkoto krmaril po svetu matematike in logike, fant, ki je že pri desetih letih razumel sisteme, za katere se mnogi odrasli trudijo leta. Bil je briljanten, a hkrati tako neverjetno preprost v svoji dobroti. Spomnite se tistega prizora, ko ga vidite, kako stoji bos na tistem majhnem belem pručki na terasi, z rokami sklenjenimi v tihem, mirnem pričakovanju. To je bil Ben – ne le računalniški genij, ampak fant, ki je v svoji preprostosti nosil mir, ki ga svet ne more dati.

Pred tremi meseci, trinajstega junija, se je za družino Vo svet spremenil. In danes, ko stojimo v tej tišini, se morda sprašujete, zakaj je pot morala biti tako kratka. Morda se v trenutkih, ko se spominjate njegove izjemne radovednosti – tistega fanta, ki je s takšno vnemo raziskoval svet tehnologije, ki je sanjal o svoji letalski družbi 'con chim airlines', ki je z očetom opazoval letala po vseh svetovnih prestolnicah – v vajinih srcih, Alan in Thao, naseli tista tiha, strupena misel: 'Kaj če bi...?' Morda se sprašujeta, ali sta kaj spregledala, ali bi lahko tisto potovanje, tisto zdravljenje ali tisto odločitev postavila drugače. Naj vam danes, sredi te svete tišine, Gospod reče nekaj, kar mora prebiti vsak zid obtoževanja: Niste krivi. Bolezen ni bila kazen, ni bila posledica nobene vajine opustitve ali napake. Kot je Jezus v evangeliju, ko so ga spraševali o krivdi sleporojenega, zavrnil vsako misel na obsodbo, tako danes odstranjuje to skalo z vajinih ramen. Nekatere stvari v tem krhkem svetu se zgodijo zunaj vsakega človeškega dosega. Nič, kar bi storili ali ne storili, tega ne bi moglo ustaviti. Ben je bil v vajinih rokah varen, ljubljen in popolnoma sprejet. Odložite to breme, ki ga niste dolžni nositi. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali?

Pomislite na Benovo srce. Spomnite se tistega trenutka, ko je kot petnajstletnik, povsem neobremenjeno in unikatno, izrekel tisto ponudbo: hotel je dati ves svoj hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu, ki je trpel zaradi posledic kapi. Nikoli ga ni razbil, ni ga moral izprazniti, saj pomoč ni bila potrebna na tak način, a tista pripravljenost fanta, da brez obotavljanja ponudi vse, kar ima, za nekoga drugega – to je tisto pravo bistvo, ki ostaja. Ben ni bil le oster um, ki je že v četrtem razredu reševal osmošolske matematične naloge; bil je srce, ki je znalo ljubiti brez pridržkov. In prav to srce zdaj bije v večnosti.

In prav tukaj, sredi te bolečine, se zgodi tisti nenaden preobrat evangelija. Jezus govori o semenu, ki pade na dobro zemljo in obrodi sad. Ben je bil to seme. Njegovo življenje, čeprav tako kratko, je bilo posejano v dobro zemljo vajine ljubezni. In zdaj, v Božjem kraljestvu, to seme ne umira, ampak vzklije v nekaj, kar je incorruptible – neuničljivo, slavno, mogočno. Pavel nam pravi, da smo sejani v slabosti, a obujeni v moči. Ben ni več omejen s telesom, ki ga je izdalo. On je zdaj v tistem prostoru, kjer letala, o katerih je sanjal, letijo v popolni svobodi Božjega miru. On vas gleda. On vas čaka.

Ryan, dragi brat, ti si tisti, ki nosi del Benovega nasmeha v sebi. Vem, kako zelo pogrešaš svojega soigralca. Vem, da se ti zdi, da je tvoj svet postal prostor, v katerem manjka tisti ključni del sestavljanke. A Benjamin te ne zapušča. On je zdaj tvoj nebeški sopotnik. Nadaljuj tisto pot, ki sta jo začrtala. Živi pogumno, bodi radoveden, smej se tako, kot sta se smejala, ko sta sanjala o letalih. Vsakič, ko boš videl letalo, ki reže nebo, vedi, da te Ben gleda in se ponosi s tabo. On je tvoj nebeški brat, ki te spodbuja, da letiš visoko.

Sveti Pavel nam pravi: »Kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.« To je naša skala. To je temelj, na katerem stojimo. Nismo sami v svoji bolečini. Jezus je šel skozi smrt, da bi jo spremenil v prehod. On je tisti, ki je plačal naš dolg, da nam ne bi bilo treba več nositi bremena krivde. In v tej ljubezni smo povezani vsi – tisti, ki smo še na poti, in tisti, ki so že prispeli.

Kaj torej odnesti s seboj danes? Danes, ko boste odšli iz te cerkve, ne iščite odgovorov v preteklosti. Ne iščite napak, kjer jih ni. Danes se nasmehnite, ko pomislite na Benovo radovednost. Vzemite si trenutek, poglejte v nebo in recite: »Gospod, hvala ti za dar Benjamina.« In v tistem trenutku hvaležnosti boste začutili mir, ki ga svet ne more dati, a ga tudi ne more vzeti. Benjamin je tam, v tistem jutru, in čaka na vaju. Živita naprej, z ljubeznijo, ki jo je on vaju naučil. Živita z veseljem, ki ga je on delil. Kajti ljubezen, ki jo nosite do njega, je tista vez, ki vaju bo vedno držala skupaj, vse do tistega trenutka, ko se boste vsi spet srečali v objemu Očeta. Amen.