Sobota 30. tedna med letom

Poglejte za trenutek na mizo v tihi sobi, kjer nekdo zbrano sestavlja koščke zapletene sestavljanke ali pa morda v računalniški kodi gradi temelje za nekaj novega, nekaj, kar še ne obstaja, a v njegovi glavi že živi. Vidite tisto zbranost? Tisto iskreno radovednost, ki ne išče priznanja, temveč le razumevanje, kako svet deluje, kako se stvari povezujejo? V današnjem prvem berilu sveti Pavel piše Filipljanom iz svoje jetniške celice. Morda bi pričakovali, da bo govoril o svoji stiski, o strahu pred smrtjo, o tem, kako težko je biti vklenjen. A Pavel govori o nečem drugem. Pravi: »Moje pričakovanje in upanje je, da ne bom v ničemer osramočen, ampak da bo Kristus z vso gotovostjo, kakor vedno, tako zdaj poveličan v mojem telesu, bodisi z življenjem bodisi s smrtjo.« Pavel razume nekaj, kar se nam v trenutkih izgube zdi nedoumljivo: da življenje ni merjeno po dolžini dni, ampak po tem, komu pripada. »Zakaj zame je življenje Kristus,« pravi. To ni teološka fraza. To je sidro, ki ga vrže v globino, ko se vse drugo maje.

Ko mislimo na to, kako se človek daruje, kako pusti, da skozi njegovo življenje sije nekaj večjega, se nam v spomin nehotno prikrade naš ljubljeni Benjamin. Pomislite nanj – ne skozi dolge sezname njegovih izjemnih dosežkov v matematiki ali tistih zapletenih tehnologijah, ki jih je obvladoval z umom dvakrat starejšega človeka, temveč v tistem enem čudovitem, živem trenutku. Spomnite se ga, kako je s svojo neizmerno, skoraj otroško radovednostjo opazoval nebo, kako je z očetom Alanom in mamo Thao ter mlajšim bratom Ryanom načrtoval tisto svojo čudovito, namišljeno letalsko družbo, tisto navihano 'con chim airlines', ob kateri se je vedno tako nalezljivo, iskreno in glasno hihital. Njegov smeh je bil kot svetel žarek sredi jasnega dne, tista čista otroška radost, ki je znala razgnati vsak oblak v sobi. V njem sta se prepletali ostra logična misel in mehka, neomajna dobrota, tista posebna iskra, ki jo lahko nosijo le duše, ustvarjene za velike razglede. Bil je fant, ki je gledal naprej, ki je verjel v pot in v cilj, ki ga je Bog pripravil zanj.

In vendar, danes, ko so minili že štirje dolgi meseci od tistega junijskega dne, ko je Ben odšel domov k Očetu, moramo pogledati tisti del resnice, ki ga je včasih tako težko držati v dlaneh. Priznajmo si jo odkrito: žalost zna biti včasih tiha, a neizprosna teža. Pride takrat, ko jo najmanj pričakuješ – sredi opoldanskega vrveža ali v tisti globoki nočni uri, ko hiša utihne in ostane le spomin na korak ob vratih. Alan in Thao, vem, kako globoka je ta noč vajinega spomina. Vem, da se v vaju kdaj naseli tista grenka, tihotapna senca, ki jo toliko staršev nosi v popolni samoti: 'Ali sem spregledal kakšen znak? Ali bi lahko ukrepali drugače? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?'

Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer ni prostora za laž in kjer Bog bere iz dna vajinih src: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve, nobene zamujene priložnosti. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju pridejo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost ali skrb ne more preprečiti ali ustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje, njegovo nebo, njegov dom. On je čutil vajino ljubezen do zadnjega diha. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami? Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti. To ni bila stvar izbire, niti stvar znanja; bilo je življenje, ki se je odvilo po skrivnostni poti, ki jo le Bog v celoti razume.

Poglejte zdaj v evangelij. Jezus je na gostiji pri farizeju. Opazuje, kako si ljudje izbirajo prva mesta. »Ko te kdo povabi na svatbo,« pravi Jezus, »ne sédaj na prvo mesto.« Jezus nas vabi v obratno smer od sveta. Svet nam pravi, da moramo biti prvi, da moramo biti vidni, da moramo zmagati. Jezus pa nas vabi v »zadnjo vrsto«, v ponižnost, kjer nas lahko On sam povzdigne. Benjamin je to skrivnost živel, ne da bi vedel, da jo živi. Spomnite se tistega neverjetnega trenutka, ko je bil star komaj petnajst let – ko je sam od sebe, brez vsakršnega pritiska, mami in očetu ponudil svoj celoten hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu, ki se je boril s posledicami kapi. Nikoli ga ni razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje. A tista ponudba, tista čista, brezpogojna pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad, je bila podoba tistega nebeškega povzdignjenja. On ni iskal prvega mesta; on je iskal, kako bi služil, kako bi bil blizu, kako bi dal tisto, kar je imel, čeprav je bilo to le njegovo srce in njegova majhna, a tako dragocena prihranjena vsota.

Ta njegova gesta ostaja živa, tako kot živi tisti vodnjak v Cà Mau, ki v njegovem imenu prinaša vodo tistim, ki so žejni. On še naprej daje, on še naprej skrbi za druge, on še naprej ljubi skozi vas. In kje je Ben zdaj? Tukaj se odpre tista nebeška širina, o kateri govori današnji psalm: »Moj duš je žejen Boga, živega Boga. Kdaj pridem in se prikažem pred Božjim obličjem?« Benjamin je tam, kjer ni več nobene teže, kjer ni več nobene bolezni, kjer je njegov um, poln logike in lepih načrtov, končno našel svoj pravi dom v neizmerni modrosti Stvarnika. On ni izginil v hladno praznino. On je v tistem svetlem prostranstvu, ki ga je tako rad opazoval skozi okna letal in v svojih tihih sanjah.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako globoko pogrešaš svojega brata, s katerim si delil smeh, sobo, prostore in neštete trenutke odraščanja. Ne boj se svoje žalosti in ne skrivaj njenih solz. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v svojem srcu in živi polno, tako kot si je on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na vseh tvojih korakih. Ko se spomniš tistih trenutkov, ko sta skupaj v svoji domišljiji gradila 'con chim airlines' in se ob tem tako pristno smejala, vedi, da tisti smeh ni izginil. On je del večnosti, ki vas čaka. Zato vas danes, vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – vsak otrok, ki nosi bolezen, vsaka družina, ki nosi svoj težki križ – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame.

Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajti Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Danes, ko greste domov, si vzemite s seboj tole: niste pozabljeni. Niste sami. Bog, ki šteje vsak las na vaši glavi, vas drži v svoji dlani. In Benjamin? On je v tistem nebeškem objemu, kjer je vse končno prav. Danes, ko se vrnete k svojim opravilom, pomislite na tisto Benovo pripravljenost, da da vse. Morda lahko danes naredite nekaj majhnega, nekaj čisto preprostega v njegovem imenu – nasmehnite se nekomu, ki ga srečate, pomagajte nekomu, ki je v stiski, ali pa preprosto v tišini svojega srca recite: 'Gospod, hvala ti za Benjamina.' To je dovolj. To je vse, kar On prosi. In v tej majhnosti boste našli tisto nebeško povzdignjenje, ki ga je Ben že dosegel. Amen.