Ponedeljek v sedemindvajsetem tednu med letom

Poglejte tisto preprosto, a tako neusmiljeno vprašanje, ki ga je zakonoznanec zastavil Jezusu: 'Kdo pa je moj bližnji?' Vprašanje, ki se zdi kot iskanje definicije, a je v resnici poskus, da bi postavili meje svoji odgovornosti. Koliko dolgujem? Koga moram ljubiti? Kje se moja dolžnost konča? Zakonoznanec želi opravičiti samega sebe, želi si varen prostor, kjer mu ne bi bilo treba ljubiti preveč. Toda Jezus, kot vedno, razbije te zidove. Ne da nam definicije, ampak nam postavi pred oči podobo človeka, ki leži ob cesti, napol mrtev, pretepen in zapuščen.

Spoznajte to cesto. To je cesta, po kateri vsi hodimo v trenutkih svoje največje stiske. To je cesta, kjer se naša pričakovanja o življenju srečajo z brutalno resničnostjo izgube. Pred tremi meseci, trinajstega junija, se je svet za mnoge od vas, še posebej za Alana, Thao in Ryana, spremenil v cesto iz Jeruzalema v Jeriho. Tam, v tišini vajinega doma, v praznini Benove sobe, v trenutkih, ko se zbudiš in za trenutek pozabiš, da ga ni več, tam leži ta rana. In včasih se zdi, da ljudje okoli vas – kot duhovnik in levit iz prilike – preprosto gredo mimo. Ne zato, ker bi bili zli, ampak ker jih je strah. Strah jih je vaše bolečine, strah jih je dotakniti se te globoke rane, saj ne vedo, kaj reči. In vi ostajate tam, ob cesti, s svojo bolečino, ki se zdi tako osamljena.

Benjamin Vo. Naš Ben. Fant, ki je bil kot svetloba, ki je prehitro prešla obzorje. Spomnite se njegovega nasmeha, tistega, ki ga je imel, ko je razlagal o letalih, o 'con chim airlines', o svojih sanjah. Bil je fant, ki je v svojem kratkem življenju razumel nekaj, kar mnogi odrasli zamudijo: da biti bližnji ne pomeni imeti vse odgovore, ampak preprosto biti tam. Biti navzoč. Ko je Ben želel darovati ves svoj hranilnik za strica Williama, ni razmišljal o definicijah. Ni spraševal: 'Ali je to moja dolžnost?' Preprosto je videl trpljenje in njegovo srce se je odzvalo. To je bila njegova narava. To je bila njegova ljubezen. On ni bil tisti, ki bi šel mimo. On je bil tisti, ki se je ustavil.

Alan, Thao, Ryan… vem, da se v vajinih srcih, v tistih urah, ko se spominjate vsakega trenutka, ko je Ben rekel 'oči' ali 'mami', pogosto poraja tista težka, tiha misel: 'Kaj če bi bila bolj pozorna? Kaj če bi storila več? Ali bi lahko kaj preprečila?' Poslušajte me zdaj zelo pozorno. Niste krivi. Bolezen, ki je odnesla našega Bena, ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine napake ali opustitve. Kot je Jezus v evangeliju zavrnil iskanje krivcev za človeško trpljenje, tako danes on prihaja k vama, da sname to breme z vajinih ramen. Nekatere stvari v tem krhkem, minljivem svetu se zgodijo zunaj vsakega človeškega dosega. Nobena budnost, nobeno znanje, nobena ljubezen – in vajina ljubezen je bila neizmerna, bila je najvarnejše zavetje, kar jih je Ben poznal – ne bi mogla preprečiti tistega, kar je bilo zapisano v nebeških knjigah. Ben je bil v vajinih rokah varen, ljubljen in popolnoma sprejet do zadnjega diha. Odložite ta kamen. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali? Vi ste dali vse, kar ste imeli, in Ben je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najvarnejše zatočišče na svetu.

Sveti Pavel nam v berilu iz Galačanom pravi: 'Če bi še hotel ugajati ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik.' To je klic k resnici. Resnica o Benovem življenju ni v tem, kako dolgo je trajalo, ampak v tem, kako globoko je bilo ljubljeno. On je bil Kristusov služabnik v svoji nežnosti, v svoji radovednosti, v svojem darovanju. Ko se počutite izgubljeni, ko se vam zdi, da ne zmorete več, pomislite na tistega Samarijana. Jezus pravi: 'Bil je ganjen iz sočutja.' To je tisto, kar Bog čuti do vas. On ni tisti, ki gre mimo. On je tisti, ki se ustavi, ki vlije olje in vino na vajine rane, ki vas dvigne na svojo žival in vas odpelje v gostilno svojega miru.

Ryan, dragi brat, ti veš, kaj pomeni biti bližnji. Ti si bil Benov najboljši prijatelj. Vem, da te včasih stisne pri srcu, ko vidiš njegove stvari, ko se spomniš vajinih skupnih dogodivščin. A vedi, da je Ben s tabo. On ni daleč. On je zdaj tisti, ki te varuje, ki te spodbuja, da si pogumen. Živi za oba. Vsakič, ko boš videl letalo na nebu, vedi, da Ben gleda zate. Ti si tisti, ki nosi njegovo dediščino naprej. Ne boj se svoje žalosti; to je le ljubezen, ki nima kam iti, zato se spremeni v solze. To je v redu. Bog te ima rad ravno takšnega, kot si.

Benova ljubezen še vedno deluje. Vsakič, ko se v tistem vodnjaku v Cà Mau, ki nosi njegovo ime, vlije čista voda, Benovo srce še naprej bije. On ni mrtev; on je le prestopil v tisto 'večnost', ki jo je Bog položil v njegovo srce. Ne bojte se živeti naprej. Bog vas ne kliče k temu, da bi pozabili, ampak k temu, da bi spomin na Benjamina spremenili v upanje. Ko boste naslednjič pogledali v nebo in zagledali letalo, ne glejte le na stroj. Glejte na tisto svobodo, ki jo zdaj uživa on. On vas čaka. On vas gleda. In tista ljubezen, ki vaju je vezala na zemlji, je tista vez, ki vaju bo varno držala vse do tistega dne, ko se boste spet srečali v objemu Očeta.

Dragi moji, danes, ko boste odšli iz te cerkve, si vzemite s seboj tole: niste sami. Bog je z vami v vsaki solzi, v vsakem spominu, v vsakem trenutku, ko se vam zdi, da ne zmorete več. In Ben… Ben je tisti, ki vaju spodbuja. On vaju ima rad z nebeško ljubeznijo, ki ne pozna konca. Naj bo ta mir, ki ga svet ne more dati, danes vajino zatočišče. Naj bo tista majhna, a mogočna pripravljenost, da darujemo, kar imamo, tista nit, ki vas vodi naprej. Bodite nežni drug do drugega. Bodite potrpežljivi s svojo žalostjo. Bog vas ne meri po vaši popolnosti, ampak po vaši ljubezni. In v tej ljubezni ste že zmagali. Amen.