Posvetitev lateranske bazilike v Rimu

Predstavljajte si za trenutek tisto preprosto, a nepozabno podobo: Benjamin in njegov oče, ki stojita sredi sončnega Rima, z ramo ob rami pred veličastno fasado bazilike svetega Petra, z nasmehi in tistim značilnim sijajem aparatov na zobeh, ujeta v objektiv sredi brezskrbnega poletnega potovanja. To ni bila le turistična razglednica; bil je trenutek pristnega človeškega utripa, trenutek, ko je oče z otrokom delil širjave sveta, lepotno arhitekturo človeških rok in tisto globoko tiho sorodnost duš, ki presega besede. Ko danes praznujemo posvetitev lateranske bazilike – matere in glave vseh cerkva v mestu in svetu – ne govorimo le o kamnih, apnencu in starodavnih zidovih. Govorimo o prostoru, kjer se nebo in zemlja dotakneta. Govorimo o templju.

Sveto pismo nam v prvem berilu iz preroka Ezekiela odpira prav nenavadno, osupljivo vizijo. Prerok nam pripoveduje o vodi. Ne o kakršni koli vodi, ampak o vodi, ki priteka izpod praga templja, izpod južne strani oltarja. Poglejte to podobo: voda priteka iz svetišča, najprej komaj čez gležnje, nato čez kolena, nato do pasu in končno v deročo reko, ki oživlja puščavo, zdravi slano morje in ob svojih bregovih poganja sadno drevje, katerega listi nikoli ne ovenijo in katerih sad služi za ozdravljenje. Prerok nas uči nekaj globokega: tam, kjer je Bog prisotno središče, tam voda teče. Tam, kjer je svetišče odprto, življenje vre na plan.

In ko to prerokovanje poslušamo tukaj, štiri mesece po tistem, ko je naš ljubljeni Benjamin Vo zaključil svojo zemeljsko pot, nam ta reka govori o nečem, kar nam para in hkrati celi srce. Ben je bil fant bistrega uma, tisti mladi tehnični genij, ki je že pri svojih rosnih letih krmaril po zapletenih AWS okoljih, razvijal igrice in aplikacije v svojem GitHub repozitoriju ter se s tistim svojim nalezljivim, nagajivim giglom pogovarjal o ustanovitvi svoje letalske družine z imenom 'con chim airlines'. Spomnite se tega – 'con chim airlines', letalske družbe malih ptic, ki letijo v širjave neba. Ben je ljubil letala, ljubil je nebo, ljubil je tisto svobodo gibanja, ki jo je izkusil na svojih potovanjih po svetu z mamo, očetom Alanom in bratom Ryanom. A v svojem najglobljem bistvu on ni bil le iskalec geografskih širin; bil je tempelj Duha.

Prav na to nas opozarja sveti Pavel v pismu Korinčanému, ko nam naravnost in brez ovinkov vrže v obraz resnico, ki jo prepogosto pozabimo: »Ali ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« Pavel ne govori o zidovih iz marmorja. Govori o mesu, o krvi, o človeškem življenju. Benjaminovo življenje je bilo tak tempelj. Čeprav kratko, komaj petnajst let, je bilo napolnjeno s tisto tiho, čisto svetostjo, ki se ni kazala v velikih cerkvenih besedah, ampak v njegovi izjemni dobroti. Pomislite na tisti ganljivi trenutek, ki ga družina nosi v sp Hranilnik, tisti hranilnik, ki ga nikoli ni razbil, ker ni bilo potrebe, a je hotel izročiti vse, kar je imel, da bi pomagal stricu Williamu po kapi. To je bila daritev nekega otroškega srca, ki ni ničesar zadrževalo zase.

Vendar pa moramo danes, ko stojimo tukaj v tej sveti navzočnosti, si pogledati v oči in povedati resnico o teži, ki jo nosite, Alan in Thao in Ryan. Vem, da so ure, ko se hiša zazdi pretiha, ko so prostori izpraznjeni tistega njegovega mehkega glasu in tistega jutranjega »Dobro jutro, oči«, ki ga nikoli ni pozabil izreči. Vem, da se v tišini noči v vas včasih naseli tista grenka senca, tisto tiho vprašanje, ki ga toliko staršev nosi v popolni samoti: »Ali sem spregledal kakšen znak? Bi lahko storil več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?« Poslušajte me zdaj, v tej sveti uri, pred obličjem Boga, ki bere iz najglobljih kotičkov vaše duše: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napačne odločitve ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju priletijo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost, nobena skrbnost in noben napor ne morejo preprečiti. Bili ste njegovo varno zavetje, njegova ljubezen, njegov dom do zadnjega diha. Odložite ta težki kamen krivde, ki vam ne pripada; Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Poglejte zdaj evangelij. Jezus pride v jeruzalemski tempelj in ga najde polnega vrveža, trgovanja, hrupa. Razjezi se. Izvrže tiste, ki prodajajo, prevrne mize menjalcev denarja in reče: »Ne delajte hiše mojega Očeta hiše trgovine!« In ko ga Judje vprašajo po znamenju, po kakšni avtoriteti to dela, Jezus izreče tiste skrivnostne besede: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil pokonci.« Evangelist nam takoj pojasni: govoril je o templju svojega telesa.

…

Tukaj se zgodi tisti veliki obrat, tista luč, ki prodre v temo našega žalovanja. Tempelj je bil podrt. Benovo telo, tako polno življenja, tako sposobno načrtovati prihodnost, je moralo skozi vrata trpljenja in smrti. A Jezus nas uči, da uničenje ni zadnja beseda. V treh dneh – v tistem božjem času vstajenja – je telesu vrnjeno življenje v polnosti. Ben ni izginil v nič. On ni ostal ujet v tistem trenutku v bolniški sobi, o katerem je oče Alan sanjal, ko mu je v sanjah Ben rekel: »Ba ơi, test nào con cũng qua hết. Con tự thở được bình thường mà… sao con lại bị như vầy?« In ko ga je oče objel in rekel: »Od zdaj naprej boš na nebu za vedno,« in je Ben s tistim svojim mếu máo obrazom, s tistim mehkim prehodom dejal: »V redu je, spremljal te bom.«

Tiste sanje niso prazne iluzije, draga družina. So odmev tiste reke iz Ezekielovega templja. Voda teče naprej. Ben je živ. On živi v tistem miru, ki presega vsa naša trpljenja, in še naprej – kot tista čista voda iz vodnjaka v Cà Mau, ki v njegovu imenu odžeja lačne in žejne v daljni deželi – njegova ljubezen ne miruje. Njegova dobrota kaplja v življenja drugih.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj. Vem, kako globoko pogrešaš tistega, s katerim si delil svoje dneve, svojo igro, svojo sobo. Ne skrivaj svojih solz. Ben te gleda z neba in ti pošilja tvoj navdih. Nadaljuj tisto, kar sta začela, živi pogumno in z odprtim srcem, saj veš, da bratov objem ni izginil, ampak se je razširil v večnost.

In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki nosi svoj križ na bolniški postelji, vsaka mati in vsak oče, ki nosita pretežko breme izgube – vedi, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Niste pozabljeni.

Preden odidemo skozi ta vrata v vsakdanje življenje, vzemimo s seboj nekaj zelo preprostega: majhno dejanje dobrote v Benovem imenu. Prijazna beseda nekomu, ki je osamljen, trenutek tihe molitve za utrujenega človeka, topel objem domačim. V tej majhnosti se nam odpira nebesko kraljestvo. Ben je tam, v svetlobi, in nas čaka. Živite torej v upanju. Kajti Bog je z vami, danes in na vse veke. Amen.