Spomin svetih Kornelija, papeža, in Ciprijana, škofa, mučencev

Poglejte te otroke na trgu, o katerih govori Jezus v današnjem evangeliju. Sedijo, kličejo drug drugega in se pritožujejo: »Igrali smo vam piščali, pa niste plesali; peli smo žalostinke, pa niste jokali.« To je podoba človeške negotovosti, tistega nenehnega iskanja potrditve zunaj sebe, tistega tihega, a vztrajnega občutka, da nikoli nismo dovolj, da naša pesem ni slišana, da naš ples ne premakne sveta. Kako zelo človeško je to. Kako zelo blizu nam je ta občutek, ko se nam zdi, da smo v svojem trpljenju, v svoji izgubi, v svojem hrepenenju ostali sami, nerazumljeni, kot da bi svet okoli nas nadaljeval svojo igro, ne da bi opazil, da se je naša melodija spremenila v tišino.

Pred tremi meseci, trinajstega junija, se je svet za družino Vo spremenil. Benjamin, dragi Ben, je odšel v večnost. In danes, ko stojimo v tej tišini, se morda sprašujete, kako naj človek sploh najde ritem, ko pa je njegov lastni svet tako globoko pretresen. Morda se v trenutkih, ko se spominjate njegove radovednosti – tistega fanta, ki je s takšno vnemo raziskoval svet tehnologije, ki je sanjal o svoji letalski družbi 'con chim airlines', ki je z očetom opazoval letala po vseh svetovnih prestolnicah – v vajinih srcih, Alan in Thao, naseli tista tiha, strupena misel: »Kaj če bi...?« Morda se sprašujeta, ali sta kaj spregledala, ali bi lahko kaj storila drugače. Naj vam danes, sredi tega Božjega miru, povem nekaj, kar morate slišati: Bog vaju ne obtožuje. Bolezen, ki je vzela Benjamina, ni bila kazen, ni bila posledica nobene vajine opustitve. Kot je Jezus odgovoril tistim, ki so spraševali po krivdi sleporojenega, tako vam danes govori: »Niti on ni grešil niti njegovi starši.« Nekatere stvari v tem krhkem svetu se zgodijo zunaj vsakega človeškega dosega. Nič, kar bi storili ali ne storili, tega ne bi moglo spremeniti. Odložite to breme krivde. Niste zatajili. Bili ste ljubeči, bili ste zvesti, bili ste vse, kar je Ben potreboval. On je bil v vajinih rokah varen, ne glede na to, kako kratka je bila njegova pot.

Sveti Pavel nam v prvem berilu, v svojem čudovitem hvalnici ljubezni, daje odgovor na to našo človeško negotovost. Pravi: »Ljubezen nikoli ne mine.« In potem doda tisto skrivnostno misel: »Zdaj vidimo zrcalno, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje.« To je tisti ključ, ki ga potrebujemo. Ben je bil deček, ki je v svojem kratkem življenju razumel bistvo, ki ga mnogi iščejo desetletja. Spomnite se tistega trenutka, ko je želel ponuditi ves svoj hranilnik za pomoč stricu Williamu, ki je trpel zaradi dveh kapi. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, ker ni bilo treba, a tista ponudba – to, da je petnajstletni deček pripravljen dati vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad – to je bila tista »veličina«. Ben ni bil le briljanten um, ki je krmaril po AWS okoljih in sanjal o prihodnosti. Bil je srce, ki je znalo ljubiti brez pridržkov. In to srce zdaj bije v večnosti.

Vidite, tisti otroci na trgu, o katerih govori Jezus, so ujeti v igro pričakovanj. Hočejo, da svet pleše po njihovih notah. A modrost, pravi Jezus, se opraviči po svojih otrocih. Modrost ni v tem, da bi svet plesal po naših željah, ampak v tem, da prepoznamo Božjo ljubezen sredi vsakega ritma – tudi sredi žalostinke. Ben je to vedel. Njegov nasmeh, njegova radovednost, njegova pripravljenost, da pomaga, so bili sadovi modrosti, ki presega leta. In zdaj, ko on vidi »iz obličja v obličje«, on razume vse tisto, kar je nas tukaj še vedno uganka. On zdaj vidi, da njegova ljubezen ni bila zaman.

Alan, vem za tiste sanje, v katerih te Ben obišče. Vem za tisto podobo, ko vaju vidiš čakati v vrsti za sladoled, kjer Ben plača. To ni le spomin. To je obljuba. Ben je tam, v nebeškem kraljestvu, kjer ni več dolgov, kjer ni več bolezni, kjer ni več 'con chim airlines', ampak resnično letenje v Božjem objemu. On vas čaka. On vas gleda. In Ryan, dragi brat, ti si tisti, ki nosi del Benovega nasmeha v sebi. Vem, kako zelo pogrešaš svojega soigralca. Vem, da se ti zdi, da je tvoj svet postal prostor, v katerem manjka tisti ključni del sestavljanke. A Benjamin te ne zapušča. On je zdaj tvoj nebeški sopotnik. Nadaljuj tisto pot, ki sta jo začrtala. Živi pogumno, bodi radoveden, smej se tako, kot sta se smejala, ko sta sanjala o letalih. Vsakič, ko boš videl letalo, ki reže nebo, vedi, da te Ben gleda in se ponosi s tabo. On je tvoj nebeški brat, ki te spodbuja, da letiš visoko.

Sveti Pavel nam pravi, da so tri stvari, ki ostanejo: vera, upanje in ljubezen. In največja od teh je ljubezen. To je temelj, na katerem stojimo. Nismo sami v svoji bolečini. Jezus je šel skozi smrt, da bi jo spremenil v prehod. On je tisti, ki je plačal naš dolg, da nam ne bi bilo treba več nositi bremena krivde. In v tej ljubezni smo povezani vsi – tisti, ki smo še na poti, in tisti, ki so že prispeli.

Kaj torej odnesti s seboj danes? Danes, ko boste odšli iz te cerkve, ne iščite odgovorov v preteklosti. Ne iščite napak, kjer jih ni. Danes se nasmehnite, ko pomislite na Benovo radovednost. Vzemite si trenutek, poglejte v nebo in recite: »Gospod, hvala ti za dar Benjamina.« In v tistem trenutku hvaležnosti boste začutili mir, ki ga svet ne more dati, a ga tudi ne more vzeti. Benjamin je tam, v tistem jutru, in čaka na vaju. Živita naprej, z ljubeznijo, ki jo je on vaju naučil. Živita z veseljem, ki ga je on delil. Kajti ljubezen, ki jo nosite do njega, je tista vez, ki vaju bo vedno držala skupaj, vse do tistega trenutka, ko se boste vsi spet srečali v objemu Očeta.

Naj bo ta teden priložnost za majhno dejanje dobrote – morda v tišini, kot je Ben želel pomagati svojemu stricu. Ne zato, da bi karkoli dokazali, ampak zato, ker je ljubezen tista, ki premaga vsako žalostinko. Benovo ime, Đại Dương, pomeni 'Veliki ocean'. Naj bo vajina ljubezen do njega takšen ocean – globok, miren in neskončen, ki vaju bo nosil čez vsak val. On je zdaj del tistega neskončnega Božjega usmiljenja, ki ga danes iščemo. Naj vaju mir Kristusov, ki presega vsak um, varuje in tolaži. Amen.