Praznik svete Marije Magdalene

»Koga iščeš? Zakaj jočeš?«

Ta dva vprašanja, ki ju Vstali Jezus namenja Mariji Magdaleni, odmevata skozi stoletja. Marija je stala pred praznim grobom v temni zgodnji uri. Njeno srce je bilo težko od žalosti. Iskala je tistega, ki ga je ljubila njena duša, kakor beremo v Visoki pesmi. In ko se ji zdi, da je vse izgubljeno, sliši svoje ime: »Marija!« V tistem enem samem trenutku se solze spremenijo v nepopisno upanje.

Kako pogosto v žalosti iščemo odgovore v temnih kotičkih svojih misli… Včasih se starši in domači sprašujejo: ali bi lahko storili kaj več? Ali smo kaj spregledali? A poslušajmo Jezusa pred grobom. On ne obtožuje. Bolečina in bolezen nista nikogaršnja krivda in nista Božja kazen. Včasih preizkušnje pridejo mimo vsake človeške moči. Bog vas ne obtožuje — On vas drži v svojem nežnem objemu.

Benjamin Vo je bil deček, ki je dobro razumel, kaj pomeni iskati in se truditi z vsem srcem. Imel je čudovito vodilo: »Truditi se je vse, kar šteje.« Ko je dajal vse od sebe na igrišču za badminton ali pri košarki, se ni bal neuspeha. Zmaga zanj ni bila v trofejah, ampak v iskrenem trudu, borbenosti in ljubezni, ki jo je vložil v vsak trenutek.

Minilo je pet tednov, odkar se je Ben preselil v večnost. Bolečina za starša Alana in Thao ter za brata Ryana je neizmerna. A Benjamin ni izgubljen. Tisti isti Jezus, ki je poklical Marijo po imenu, danes po imenu kliče Benjamina. V nebesih, ob svetem Karlu Acutisualu, Ben zdaj uživa pri nebeški gostiji, kjer ni več trpljenja, ampak le popolno veselje.

Dragi Alan, Thao in Ryan, ter vsi sorodniki… pa tudi vsi vi, ki nas spremljate od daleč, zlasti otroci, ki trpite v bolnišnicah, in družine pod težkimi križi — vedite, da niste sami. Jezus pozna vaše solze. On vas drži v senci svojih kril.

Preprečimo žalosti, da bi zaprla naša srca. Benova predanost in njegova ljubezen živita naprej. Naj vas Vstali Gospod napolni z mirom in upanjem, ki ne mine. Amen.